Sistemska družinska psihoterapija je psihoterapevtska smer, ki se je pričela razvijati v 50. letih prejšnjega stoletja. Od ostalih psihoterapevtskih smeri jo loči predvsem celosten pristop k razumevanju stisk in težav posameznika, ki temelji na prepričanju, da je dogajanje v medosebnih odnosih in širšem okolju posameznika enako pomembno za njegovo dobro počutje in duševno zdravje kot intrapsihični dejavniki.
— celosten pristop —
Sistemska družinska psihoterapija zato ob upoštevanju značilnosti posameznega družinskega člana, njegovega psihosocialnega razvoja ter bioloških in dednih dejavnikov, raziskuje tudi vplive zunanjega okolja, dinamike družine in medosebnih odnosov znotraj in zunaj družine na težave s katerimi se srečujejo ljudje, ki se obrnejo k strokovnjakom za pomoč.
— opolnomočenje sistemov pri iskanju rešitev —
Večina dela v sistemski družinski psihoterapiji je namenjena delu s pari, družinami ali deli družin, izjemoma pa je možno tudi delo s posameznikom. Cilj je raziskovanje razlogov, zaradi katerih se je posameznik/družina/partnerstvo znašlo v krizi, ter vpletenim članom pomagati pri iskanju virov moči in jih opolnomočiti v njihovem iskanju rešitev težav, s katerimi se soočajo.
— nadgradnja individualne obravnave in zmanjšanje stiske za druge člane družine —
Sistemska družinska terapija lahko sama po sebi predstavlja rešitev za številne pare in družine v stiski, še pogosteje pa je lahko v vlogi dodatne terapije ob redni individualni obravnavi posameznih članov. V tem primeru je njena poglavitna vloga vzdrževanje in nadgradnja rezultatov dotedanjih obravnav, ter zmanjšanje stiske tudi za druge člane družine, ki niso vključeni v druge obravnave, vendar stojijo obolelim sorodnikom ob strani v njihovih stiskah.